Blog
Iz terena: En čisto navaden ponedeljek
Budilka je bila nastavljena na 3.33.
Ko sem vstala, je bila zunaj še trda tema. Pripravila sem vse potrebno in se odpravila proti Trebnjem. Ob 4.45 sem bila – na minuto natančno – pri Matjažu. Pred nama je bil dolg dan. Najprej montaža v Moravskih Toplicah, nato še ogled potencialnega projekta v Mariboru.
Po dolgem času sem šla ponovno na teren.
Ne zato, ker bi bilo nujno. Ker sem si to preprosto želela.
Iz pisarne vidiš veliko. Ponudbe, načrte, elektronsko pošto, telefonske klice in fotografije končanih projektov. Na terenu pa vidiš nekaj povsem drugega. Vidiš ljudi.
Ni bilo nobenega jutranjega lovljenja ritma. Vsak je že vedel, kaj dela. Delo je teklo mirno, usklajeno in skoraj brez besed. Eden je pripravljal naslednji korak, drugi je zaključeval prejšnjega, vse skupaj pa je potekalo tako naravno, da sem se večkrat zalotila, kako samo stojim in opazujem.
In prav to je bilo zame nekaj novega.
Veliko projektov sva z Matjažem naredila skupaj, sama. Dobro vem, kako je, ko ves čas razmišljaš nekaj korakov naprej, preverjaš podrobnosti, iščeš rešitve in se sproti prilagajaš situacijam. Tokrat pa je bilo drugače.
Matjaž je večinoma usmerjal, svetoval in preverjal podrobnosti. Opravil je svoje delo pri filtraciji vode, par malenkosti, da sem malo sprehodila noge, sem opravila jaz, glavnino dela sta opravila fanta.
In ob tem nisem pomislila, da dela manj.
Pomislila sem, kako lepo je videti, ko se znanje skozi leta prenaša naprej. Ko ni več pomembno, kdo kaj naredi, ampak da vsak prispeva svoj del in da vsi skupaj delujejo kot celota.
Najlepše pa je bilo opazovati odnos med nami.
Seveda ni šlo samo za delo. Vmes je bilo tudi veliko smeha in zbadanja. Takšnega pristnega, dobronamernega, kot ga razumejo samo ljudje, ki veliko časa preživijo skupaj.
V nekem trenutku smo si Matjaža pošteno privoščili. Malo sem začela jaz, fanta sta hitro pristavila svoje in kmalu smo se vsi smejali. Ko je bilo heca že skoraj preveč, je z nasmehom pripomnil:
"Z vami pa nikoli več ne grem na teren v taki zasedbi!"
Seveda smo vedeli, da tega ne misli res.
Prav takšni trenutki naredijo dan lepši.
Po uspešno končani montaži smo se odpravili na malico. Brez hitenja. Malo smo poklepetali, naredili načrte za naslednje dni in se nato poslovili. Fanta sta krenila proti Ljubljani, midva pa proti Mariboru na ogled potencialnega projekta. Kasneje sva se proti Trebnjem vračala po stari cesti, saj je bila avtocesta tisti ponedeljek popolnoma zabasana.
Na poti domov sem razmišljala o dnevu.
Ne o montaži.
Ne o hlajenju z vodno meglico ( ok, to sem... ker je bil res lep projekt in sem vesela, da je še ena terasa, ki bo "dihala" bolj prijazno v vročini).
Ne o kilometrih.
Ne o opravljenem delu.
Razmišljala sem o tem, kako hitro mine čas.
Pred leti sva bila z Matjažem na montažah večinoma ves čas v pogonu. Tokrat sem imela prvič občutek, da lahko samo opazujem. Ne zato, ker bi bilo dela manj ali ker bi bilo vse popolno. Daleč od tega. Ampak zato, ker sem videla, kako lepo je, ko vsak prevzame svoj del odgovornosti in delo steče.
Ne vem, ali sem bila bolj ponosna na končano montažo ali na občutek, da sem lahko samo mirno opazovala. Že to, da sem si to lahko privoščila, mi je povedalo več kot katerikoli sestanek ali poročilo.
Mislim, da je prav to največja vrednost vsakega podjetja.
Ne stroji.
Ne oprema.
Ne projekti.
Ljudje.
Ko sem zvečer pogledala, koliko kilometrov sem naredila tisti dan, sem se samo nasmehnila. Pri našem delu je veliko vožnje. Veliko zgodnjih juter. Veliko načrtovanja in usklajevanja.
Včasih se res vprašam, kako nam uspe vse postoriti. Potem pa se spomnim takšnih dni. Dni, ko ugotoviš, da ni pomembno samo, kam vse si prišel. Pomembno je tudi, s kom si bil na tej poti.
